Medvode z okolico so bile naseljene že zelo zgodaj, o čemer pričajo najdbe iz prazgodovinskih gradišč na Smledniškem hribu in v Polhograjskih Dolomitih ter ostanki rimske naselbine in grobov v Medvodah. Po dobi preseljevanja ljudstev so se na tem prostoru ustalila predvsem slovanska plemena, ki pa so po kratkotrajni državni samostojnosti kmalu prešla v okvir bavarske in kasneje karolinške frankovske države. Od tam se je k nam širil vpliv germanskih fevdalcev, saj jim je cesar podeljeval obsežne posesti. Z Medenskega hriba je lep razgled na medvoško kotlino kot tudi proti Ljubljani. To so ugotovili in izkoristili že v 12. stoletju tudi graščaki z Jeterbenka, saj so si vrh izbrali kot strateško točko zaradi nadzora prometa pod hribom.

Večji pomen so Medvode začele dobivati ob koncu petnajstega stoletja, ko je cesar dovolil Kranju, Radovljici in Tržiču zgraditi most in pobirati mostnino. V devetnajstem stoletju so v Medvodah pobirali mitnino, dobili pa so še železniško postajo ter pošto in hranilnico. S tem so bili postavljeni tudi temelji za začetek  industrije, ki se je pridružila obratom papirnice v Goričanah, ki je imela mnogo starejšo tradicijo. Pred prvo svetovno vojno je bila v Medvodah ustanovljena tovarna olja, med obema vojnama pa še tekstilna in mizarska tovarna, ki so skupaj z Donitom, ki je nastal po drugi svetovni vojni, predstavljale ogrodje tudi sedanji industriji, z izjemo Goričan skoncentrirani izključno ob sotočju Save in Sore. Večina prebivalstva se je vse do sredine prejšnjega stoletja preživljala s kmetijstvom in gozdarstvom ter čebelarstvom, prej pa še z domačimi obrtmi, pa tudi s pridelovanjem lanu in izdelavo platna ter pletenjem kit za slamnike. Nekateri v Medvodah in Polhograjskih Dolomitih so se že v začetku dvajsetega stoletja preizkusili tudi s turizmom. Omeniti velja tudi rudnik svinca in živega srebra v Knapovžah v dolini Ločnice, ki je deloval še po drugi svetovni vojni.

Območje občine Medvode je gosto posejano tako s spomeniki naravne kot kulturne dediščine. Kar štiristo jih je. Med prvimi velja omeniti krajinski park Polhograjski Dolomiti, oazo hribovske ekološke raznolikosti v prostoru med Škofjo Loko in Ljubljano, obrežja rek in potokov, topli vrelec Straža v Pirničah in mlake, predvsem tiste v Hrašah. Medvode so bile že konec 19. stoletja pravi turistični kraj, znan tudi na Dunaju. Gostje pri veleposestniku Jarcu so imeli na voljo zelo lepo urejene apartmaje. Tudi reka Sora je nekoč privabljala številne kopalce. Iz Ljubljane do Kranja pa je v poletnih mesecih vozil posebni kopalniški vlak, ki se je ustavljal tudi v Medvodah.